Saturday, January 18, 2014
Concerto Vermelho da terra à musica no Museu Rafael Bordalo Pinheiro em Lisboa dia 25 de Janeiro
2013, un año de trabajo y reconocimiento para la italiana Marilena Nardi Por Francisco Puñal Suárez
Dibujo de Marilena Nardi: Con amor.
El 2013 ha sido un año intenso, de duro trabajo, de grandes colaboraciones,
de encuentros con personas notables y de bellas recompensas para la ilustradora
italiana Marilena Nardi, artista excepcional, profesora de dibujo y una figura
consolidada en el mundo del humor gráfico, cuyas caricaturas, publicadas en Il Fatto cuotidiano y en Barricate! son como dardos en la conciencia de la sociedad.
Berlusconi Caiman
Queda de Berlusconi
En el año que terminó, Marilena recibió el premio al Mejor Diseño de Sátira
Política en el prestigioso evento de Forte del Marmi; fue jurado internacional
en el World Press Cartoon, que se celebra en la ciudad portuguesa de Sintra,
donde tuve el placer de conocerla personalmente; participó en una
extraordinaria exposición de mujeres caricaturistas que se paseó
por varias localidades de Turquía, y también, en una Muestra Internacional de
Madrid, contra el maltrato a las mujeres. Y como broche de oro, fue
testigo de la expulsión de Silvio Berlusconi, del parlamento italiano.
Itália
Creo –expresa Marilena sobre este hecho- que es una señal pequeña pero
positiva para Italia. Pequeña porque Berlusconi no ha abandonado la política,
y él continúa teniendo poder y dinero a su disposición, y seguro
que continuará presionando para mover a sus hombres en el tablero de ajedrez
político. Pero queda la señal positiva de que algo está cambiando
lentamente en Italia. Aunque Berlusconi nunca pagará por su delitos
(debido a las leyes que logró aprobar para evitar la cárcel), sin
embargo, está claro que su tiempo está llegando a su fin, y me temo que se
ralentizará su agonía, pero ahora nos toca erradicar su herencia: el
berlusconismo.
Censura
Profesora de dibujo de un instituto, Marilena ha desarrollado una amplia
carrera profesional como ilustradora y en el pasado ha trabajado para el Corriere della Sera, Diario, Gente Money,
Borsa & Finanza, Avvenimenti, Salute Naturale, y Monthly, entre otros medios.
Si hay un tema que ocupa su mente, es la denuncia del machismo y de
las humillaciones y golpizas que sufren muchas mujeres y de sus difíciles
condiciones de vida.
Conductor
Las mujeres, en numerosos países, -afirma Marilena- han sido privadas
no sólo de la libertad de expresión, sino de los derechos más básicos. Incluso
hoy en día, hay muchas naciones donde aparentemente se ha logrado la
igualdad de género, pero si se mira de cerca, todavía hay demasiadas
injusticias. Y lo que es peor, hay lugares donde las mujeres son un mero
objeto, sufren violencia machista, abuso de poder y son asesinadas, con total
impunidad.
Prisioneira
En Italia, como en otros países, -dice- durante mucho tiempo, las
actividades creativas han estado reservadas para los hombres. Especialmente
aquellos que combinan el arte con el pensamiento crítico, la sátira. Por lo
tanto, hay un predominio de artistas masculinos, pero las mujeres diseñadoras están
creciendo en número y son talentosas. Creo que todavía hay un largo camino que
recorrer para cambiar la mentalidad.
Los dibujos humorísticos y satíricos, con una interpretación aguda, nos
permiten ver y comprender mejor la sociedad y la política. También nos ofrecen
una sonrisa y, a veces, la esperanza de un cambio, de ahí la importancia de
nuestra labor –reafirma.
Resultados
Sin lugar a dudas, estos elementos fueron apreciados por el jurado de Forte
del Marmi, integrados por expertos y periodistas, cuando le otorgaron a
Marilena Nardi, por su obra publicada en el 2013, el máximo galardón de sátira
política.
Wednesday, January 15, 2014
19. INTERNATIONAL CARTOON EXHIBITION ZAGREB 2014
.jpg)
A. PARTICIPATION
The organizer of the 19th International cartoon exhibition ZAGREB
2014 is the Croatian Cartoonist Association. The festival is opened for
everyone regardless of nationality, age, sex, or profession.
B. THEME INVENTIONS THROUGHOUT
HISTORY
C. ENTRIES
Conditions of entry:
1. Original works and
digital artworks will be accepted. Digital
artwork is to be numbered in pencil on the
front and pencil
signed. Copies cannot be admitted.
2. Entries can be either black and white or coloured.
3. There should be the name, the surname and the adress on
the
reverse side of
cartoons.
4. The cartoons must not have been previously awarded on
festivals.
5. Maximum 3 entries will be submitted.
6. Size of entries is A4 or A3 format.
D. DEADLINE
Entry deadline is the 17th of April 2014.
E. ADDRESS
CROATIAN CARTOONIST ASSOCIATION
(HRVATSKO DRUŠTVO KARIKATURISTA)
SAVSKA CESTA 100
10000 ZAGREB, CROATIA
F. PRIZES AND AWARDS
First Prize 1.000 EUR
Second Prize 500 EUR
Third Prize 300 EUR
Five Special mentions
G. EXHIBITION
The exhibition will take place in Gallery Klovićevi dvori in Zagreb on the 3th of June 2014.
H. OTHER CONDITIONS
Authors of works that qualify to the exhibition are given a
presentation copy of the exhibition cataloque.
Only on explicit request will
remaining (original) works be returned to the owners in the end of the
exhibition cycle (in the second half of the year 2015).
The organizer reserves the right to reproduce the works sent
to the festival, Zagreb 2014, as the advertising material without being obliged
to pay a fee to an author whose work may be used.
The prize-winning works become property of the organizer.
O XV Salão Luso-Galaico de Caricatura – Douro 2013 na Biblioteca Municipal do Peso da Régua de 10 a 31 de Janeiro' 2014,
O XV Salão Luso-Galaico de Caricatura – Douro
2013 viaja até ao Peso da Régua cumprindo o circuito pelas cidades do Eixo
Urbano do Douro - Na Biblioteca Municipal do Peso da Régua de 10 a 31 de Janeiro' 2014, uma organização da Douro
Alliance – Eixo Urbano do Douro e produção da Humorgrafe
A Biblioteca
Municipal do Peso da Régua recebe,de 10 a 31 de Janeiro,
a exposição do Salão de Caricatura nas suas instalações que se encontram
abertas ao público entre as 10h e as 19h de Segunda a Sábado.
Em exposição
estarão 74
trabalhos de mais de 40 artistas, portugueses
e espanhóis, que concorreram à edição deste ano do Salão de Caricatura que teve
como tema o Património Arquitectónico do Douro na sua vasta
expressão de intervenção humana quer na estrutura geográfica quer na infindável
quantidade de monumentos megalíticos, medievais e barrocos… ou mesmo
contemporâneos.
Alternando
entre artistas portugueses e galegos, nesta edição, e depois do tributo feito a
Xosé Lóis González Vasquez em 2011, a organização homenageia o conceituado
artista António
Santos, que se tem celebrizado como Santiagu. O
caricaturista presidiu ao Júri, foi convidado a desenhar a imagem da edição deste
ano e uma exposição dedicada exclusivamente ao seu trabalho foi integrada no
Salão de Caricatura.
A celebração
da chegada da Caricatura ao Peso da Régua fez-se também com a realização de um workshop
de desenho humorístico, no dia 10, orientado por Santiagu, e dirigido
aos alunos de artes da Escola Secundária João de Araújo Correia.
Lembramos que
o Salão esteve já patente nas cidades de Vila Real, em Julho, e Lamego, em
Setembro. Chega, agora, ao Peso da Régua cumprindo a itinerância pelo Eixo
Urbano do Douro.
Uma
organização da Douro Alliance – Eixo Urbano do Douro e produção da Humorgrafe.
O AmadoraCartoon na TV Amadora
Vsi smo se smejali, nekateri so tudi razumeli Če hočeš biti hkrati pameten in duhovit, postani aforist. Magari slovenski. Grega Kališnik, NeDelo
Treba je gojiti aritas, naj Stane, kar
hoče. Foto: GGrega Kališnik, NeDelo
Napovedano je bilo, da se bomo tistega
večera na eno oko smejali, na drugo bili solzavi, žalobni. Ker smo poslušali
vesolje, ujeto v kaplje vode, ker smo poslušali aforizme. V ljubljanski
galeriji Photon, pred kuliso Odvodov fotografije, razstave Staneta Jagodiča.
Humor se zdi tako neoprijemljiv, da bi
ga stežka strpali v hudo konkretno definicijo, ohlapna pravi, da gre za
sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa. Nekoliko laže se zdi s
hčerjo satiro, ki je »deklica, na videz skopo oblečena«, vendar, pozor, na
»odru pametnih igra zelo pomembno vlogo«, ni le kakšna Katarina Čas z Wall
Streeta. »Nekateri na njej vidijo le kratko krilce, drugi bi želeli prodreti v
njeno dušo.« Brez nečednih namenov.
»Satira je gola resnica,« njena totalnost stoji nasproti »lažnim diplomatskim odnosom. Strah pred resnico je gonilo, ki ohranja tiste, ki se radi gibljejo na vrhovih.« In še: »Vodje opičjega tropa se vedno rešujejo le z vrha na vrh.« Približno tako, dobesedni navedki so njegovi, začenjava z Ivom Cimermanom, literatom, satirikom. Zakaj? Ker je eden pobudnikov, da se je v torek v ljubljanski Galeriji Photon zgodil večer aforizmov in epigramov, v galeriji, kjer Odvode fotografije razstavlja Stane Jagodič, »enega najmočnejših aspektov svojega ustvarjanja, heterogene fotografske prakse oziroma njihove kreativne odvode, kot so fotomontaža, fotokolaž in fotoperformans«.
Jagodič in Cimerman, drugi dolgoletni urednik in novinar revije za Slovence zunaj meja domovine Rodna gruda, sta prijatelja, prvi primarno likovni, drugi besedovalni satirik. Kateri je imel glavno besedo pri srečanju, se jima ni uspelo zmeniti. Je pa Jagodič nekoč likovno opremil Cimermanove aforistične Bumerange.
Grupa, združenje
Še malo, Jagodič je bil leta 1970 med štirimi porodničarji Grupe Junij, to je bila neformalna, po umetniških izrazih, tehnikah, idejah ohlapna skupina diplomantov likovne akademije, rojenih šestega meseca, leta 1974 je grupa postala mednarodna, leta 1978 je avantgardist Jagodič spisal njen manifest, blizu so bili nadrealizmu, dadaizmu, konstruktivizmu ...
Jagodič je tudi duhovni oče Aritasa, po Cimermanu »duhovnega združenja enako čutečih o vseh odločujočih stvareh na svetu«, za kaj je šlo, vam bo znano, ako Aritas nazaj preberete, dogajalo se je v Jagodičevem Šmarju pri Jelšah, trienalno od 1995. naprej, ob aktivni asistenci tedanjega župana Jožeta Čakša, bilo je večmedijsko, zamrlo leta 2001, pa še enkrat z repom opletlo, le da brez besednih aritasovcev.
Težka je satirična, če jo primerjamo s kraljico športov – ne, ne smučarijo, pač pa atletiko –, ki se deli na discipline, tudi satiro lahko raztrančiramo, epigram, epitaf, parodija, basen, poezijski, prozni odvodi. Poskušam naprej in na svojo pest aforizem primerjam z metom kopja. In ker se satira vleče od aforizma do romana, je slednji pač maraton, bolj tak čez drn in strn. In ker atletiko gojimo tako na prostem kot v dvorani, lahko satiro z besednim ali nebesednim, likovnim medijem, v pomoč, s karikaturo, grafiko, sliko, to, ono montažo, kolažem, asemblažem, ne verjamete? Oglejte si fotojagodičevje. In seveda, satiro in njene discipline lahko slišite tako po radiu kot otipate, zakaj ne preberete, na nagrobni plošči. Da o tem, kako je aforizem »roman v enem stavku«, ne nadaljujem.
Ako naštejem nekatere velikane in veličine domače satirične atletike, bodo neomenjeni, denimo Veselinovič, gotovo užaljeni, pa vendar, samo v pokušino, da bomo vedeli, za kakšne kalibre gre: Prešeren, Levstik, Cankar, Menart, Ježek, njegov oče, Fritz, Vogel, Logar, Novak, Jurič, Petan, Fridauer, Logar, Smrekar, dva sta že na začetku napisana, ja, z nekaterimi priimki bi se zlahka identificiralo po več duhovitežev. Svetovno aforistično prvenstvo gre Poljaku Stanisławu Jerzyju Lecu. Cimerman mi navrže še »absolutno blagohotnega Twaina«.
Kako se dandanašnji slovenski aforistiki piše, kakšne aforizme se piše, je težko reči, morda je kaj razbrati iz sogovornikove opazke, »da po osamosvojitvi pogreša eno dobro knjigo aforizmov«. Pa tudi na vsakem časopisnolistnem vogalu se ne zaletimo vanje. In če je aforizem, kot mi je bilo narekovano, »vesolje v kaplji vode, ta pa je lahko solza žalosti ali pa z neba«, je bila naša žeja deloma potešena v Photonu, Centru za sodobno fotografijo.
Takole na prvi pogled se aforisti ne ločijo od drugih naseljevalcev planeta, ne po frizurah ne po oblekah, zato je bilo v prostorju nejasno, kdo je duhovit in kdo ne. Tudi poklicev so različnih, od brezposelnih do bančnikov.
Bilo pa nas je, v veselje Photonovega šefa Dejana Sluge, nepričakovano veliko. In bilo je v znamenju spomina na poslednji celoviti trienale satire in humorja iz leta 2001, šmarska igralca Igor Habjan in Zvone Nagode sta prebirala izmisleke takratnih sodelujočih. Ja, tudi sedanji župan Jože Čakš je spregovoril, se spominjal, opominjal, kako so zamrli, ker ni bilo državnega denarja za zbornike, pobudnik Cimerman se je ob stranski steni držal, sopobudnik Jagodič pa ...
Že nazdravil je, ne ravno nadrealno, pač surpričakovano, performersko, metronomov kazalec je udarjal v dva vinska kozarčka, potem je dobil še glasbeno čestitko, iz odprte so se razlegli najznanejši takti Bizetove ljube Carmen, nato je zazvonil javni telefon, tak starinski, havbičast, dvignil je Sluga, bilo je za gospodarja dogodka Jagodiča, klicala je predsednica vlade. Moram priznati, da skeča nisem razumel, upam, da zato, ker ga nisem slišal. In se po prireditvi pozanimal pri štirih, ki so bili dogajanju bliže. Imeli so enak problem. In skovano je bilo: »Nihče ga ni razumel, a vsi smo se mu smejali!«
In dasiravno pri satirikih pričakuješ komično, celo neobzirno obnašanje, je v vežju kakor šišenske občinske stavbe vladalo dostojanstvo.
Začimbno
Vemo, greš denimo na slikarsko razstavo, visi 30 platen, res všeč sta ti dve.
Podobno je bilo v torek, igralca sta brala aforistične fore, publika pa smo molčali, se nasmihali, sem ter tja zmrdnili, nemalokrat zarežali. In če so bila kopja spred več kot desetletja, je jasno, kako so najbolj prišiljena tista, ki so zunaj časovne konkrecije, ki so poobčena, da ne natipkam večna. Večinoma usmerjena navzgor, v krošnje, a, jasno, posledično, tudi horizontalno. Saj, ne nazadnje, primatom tam zgoraj ne bi imeli očitati njihovih zgreškov, ako jim jih s svojim klanjanjem ne bi dovoljevali.
Tako kot ima kulinarika vse teže preštevno vejevje, tako ima mišljenje, nastopajoče v besedovanja ječi, različno kalorično v(r)ednost. Največkrat obleži v želodcu, a vsaj meni se zdi, okusi so kajpak različni, da je humor, njegove grobejše oblike, začimba. Ni, to je že treba priznati, ikujevsko najvišje pomesnatenje misli, ni ravno molekularna kulinarika, je pa takšna, malo manj abstraktna, nekoliko hlodovitejša, dasi ošiljena oblika izražanja občega.
Po branju aforizmov so prišli na vrsto epigrami, če človek ne pozna definicije, (z)vrstne razlike, bi rekel, da so od aforizmov daljši, ja, pa rimasti. Bojda so miniaturne pesniške oblike. In zdi se, kako je ost z vsakim centimetrskim podaljškom bolj topa. Kako vsaka predodatna beseda zakisli vsemirno kapljico.
Zgodilo se je, da sem zvijaje se od smeha in pod vplivom šmarjeprijelških želodčnih dobrikavosti proti domu odšel golovrat. Naslednji dan mi je bilo sporočeno, da so v Photonu našli šal. Ni bila šala. Bil je moj.
Skoraj vsakdo, pač, so svetle izjeme, si želi biti pameten, kar dobršen del življa tudi duhovit. Postanite aforist in izpolnjeni bosta obe želji.
Še pojasnilo, zakaj aforisti ne objavljajo svojih najimenitnejših, najkakovostenjših bodic – ker si najboljših nikdar pravočasno ne zapišejo, naslednji hip pa jih svečano predajo pozabi.
»Satira je gola resnica,« njena totalnost stoji nasproti »lažnim diplomatskim odnosom. Strah pred resnico je gonilo, ki ohranja tiste, ki se radi gibljejo na vrhovih.« In še: »Vodje opičjega tropa se vedno rešujejo le z vrha na vrh.« Približno tako, dobesedni navedki so njegovi, začenjava z Ivom Cimermanom, literatom, satirikom. Zakaj? Ker je eden pobudnikov, da se je v torek v ljubljanski Galeriji Photon zgodil večer aforizmov in epigramov, v galeriji, kjer Odvode fotografije razstavlja Stane Jagodič, »enega najmočnejših aspektov svojega ustvarjanja, heterogene fotografske prakse oziroma njihove kreativne odvode, kot so fotomontaža, fotokolaž in fotoperformans«.
Jagodič in Cimerman, drugi dolgoletni urednik in novinar revije za Slovence zunaj meja domovine Rodna gruda, sta prijatelja, prvi primarno likovni, drugi besedovalni satirik. Kateri je imel glavno besedo pri srečanju, se jima ni uspelo zmeniti. Je pa Jagodič nekoč likovno opremil Cimermanove aforistične Bumerange.
Grupa, združenje
Še malo, Jagodič je bil leta 1970 med štirimi porodničarji Grupe Junij, to je bila neformalna, po umetniških izrazih, tehnikah, idejah ohlapna skupina diplomantov likovne akademije, rojenih šestega meseca, leta 1974 je grupa postala mednarodna, leta 1978 je avantgardist Jagodič spisal njen manifest, blizu so bili nadrealizmu, dadaizmu, konstruktivizmu ...
Jagodič je tudi duhovni oče Aritasa, po Cimermanu »duhovnega združenja enako čutečih o vseh odločujočih stvareh na svetu«, za kaj je šlo, vam bo znano, ako Aritas nazaj preberete, dogajalo se je v Jagodičevem Šmarju pri Jelšah, trienalno od 1995. naprej, ob aktivni asistenci tedanjega župana Jožeta Čakša, bilo je večmedijsko, zamrlo leta 2001, pa še enkrat z repom opletlo, le da brez besednih aritasovcev.
Težka je satirična, če jo primerjamo s kraljico športov – ne, ne smučarijo, pač pa atletiko –, ki se deli na discipline, tudi satiro lahko raztrančiramo, epigram, epitaf, parodija, basen, poezijski, prozni odvodi. Poskušam naprej in na svojo pest aforizem primerjam z metom kopja. In ker se satira vleče od aforizma do romana, je slednji pač maraton, bolj tak čez drn in strn. In ker atletiko gojimo tako na prostem kot v dvorani, lahko satiro z besednim ali nebesednim, likovnim medijem, v pomoč, s karikaturo, grafiko, sliko, to, ono montažo, kolažem, asemblažem, ne verjamete? Oglejte si fotojagodičevje. In seveda, satiro in njene discipline lahko slišite tako po radiu kot otipate, zakaj ne preberete, na nagrobni plošči. Da o tem, kako je aforizem »roman v enem stavku«, ne nadaljujem.
Ako naštejem nekatere velikane in veličine domače satirične atletike, bodo neomenjeni, denimo Veselinovič, gotovo užaljeni, pa vendar, samo v pokušino, da bomo vedeli, za kakšne kalibre gre: Prešeren, Levstik, Cankar, Menart, Ježek, njegov oče, Fritz, Vogel, Logar, Novak, Jurič, Petan, Fridauer, Logar, Smrekar, dva sta že na začetku napisana, ja, z nekaterimi priimki bi se zlahka identificiralo po več duhovitežev. Svetovno aforistično prvenstvo gre Poljaku Stanisławu Jerzyju Lecu. Cimerman mi navrže še »absolutno blagohotnega Twaina«.
Kako se dandanašnji slovenski aforistiki piše, kakšne aforizme se piše, je težko reči, morda je kaj razbrati iz sogovornikove opazke, »da po osamosvojitvi pogreša eno dobro knjigo aforizmov«. Pa tudi na vsakem časopisnolistnem vogalu se ne zaletimo vanje. In če je aforizem, kot mi je bilo narekovano, »vesolje v kaplji vode, ta pa je lahko solza žalosti ali pa z neba«, je bila naša žeja deloma potešena v Photonu, Centru za sodobno fotografijo.
Takole na prvi pogled se aforisti ne ločijo od drugih naseljevalcev planeta, ne po frizurah ne po oblekah, zato je bilo v prostorju nejasno, kdo je duhovit in kdo ne. Tudi poklicev so različnih, od brezposelnih do bančnikov.
Bilo pa nas je, v veselje Photonovega šefa Dejana Sluge, nepričakovano veliko. In bilo je v znamenju spomina na poslednji celoviti trienale satire in humorja iz leta 2001, šmarska igralca Igor Habjan in Zvone Nagode sta prebirala izmisleke takratnih sodelujočih. Ja, tudi sedanji župan Jože Čakš je spregovoril, se spominjal, opominjal, kako so zamrli, ker ni bilo državnega denarja za zbornike, pobudnik Cimerman se je ob stranski steni držal, sopobudnik Jagodič pa ...
Že nazdravil je, ne ravno nadrealno, pač surpričakovano, performersko, metronomov kazalec je udarjal v dva vinska kozarčka, potem je dobil še glasbeno čestitko, iz odprte so se razlegli najznanejši takti Bizetove ljube Carmen, nato je zazvonil javni telefon, tak starinski, havbičast, dvignil je Sluga, bilo je za gospodarja dogodka Jagodiča, klicala je predsednica vlade. Moram priznati, da skeča nisem razumel, upam, da zato, ker ga nisem slišal. In se po prireditvi pozanimal pri štirih, ki so bili dogajanju bliže. Imeli so enak problem. In skovano je bilo: »Nihče ga ni razumel, a vsi smo se mu smejali!«
In dasiravno pri satirikih pričakuješ komično, celo neobzirno obnašanje, je v vežju kakor šišenske občinske stavbe vladalo dostojanstvo.
Začimbno
Vemo, greš denimo na slikarsko razstavo, visi 30 platen, res všeč sta ti dve.
Podobno je bilo v torek, igralca sta brala aforistične fore, publika pa smo molčali, se nasmihali, sem ter tja zmrdnili, nemalokrat zarežali. In če so bila kopja spred več kot desetletja, je jasno, kako so najbolj prišiljena tista, ki so zunaj časovne konkrecije, ki so poobčena, da ne natipkam večna. Večinoma usmerjena navzgor, v krošnje, a, jasno, posledično, tudi horizontalno. Saj, ne nazadnje, primatom tam zgoraj ne bi imeli očitati njihovih zgreškov, ako jim jih s svojim klanjanjem ne bi dovoljevali.
Tako kot ima kulinarika vse teže preštevno vejevje, tako ima mišljenje, nastopajoče v besedovanja ječi, različno kalorično v(r)ednost. Največkrat obleži v želodcu, a vsaj meni se zdi, okusi so kajpak različni, da je humor, njegove grobejše oblike, začimba. Ni, to je že treba priznati, ikujevsko najvišje pomesnatenje misli, ni ravno molekularna kulinarika, je pa takšna, malo manj abstraktna, nekoliko hlodovitejša, dasi ošiljena oblika izražanja občega.
Po branju aforizmov so prišli na vrsto epigrami, če človek ne pozna definicije, (z)vrstne razlike, bi rekel, da so od aforizmov daljši, ja, pa rimasti. Bojda so miniaturne pesniške oblike. In zdi se, kako je ost z vsakim centimetrskim podaljškom bolj topa. Kako vsaka predodatna beseda zakisli vsemirno kapljico.
Zgodilo se je, da sem zvijaje se od smeha in pod vplivom šmarjeprijelških želodčnih dobrikavosti proti domu odšel golovrat. Naslednji dan mi je bilo sporočeno, da so v Photonu našli šal. Ni bila šala. Bil je moj.
Skoraj vsakdo, pač, so svetle izjeme, si želi biti pameten, kar dobršen del življa tudi duhovit. Postanite aforist in izpolnjeni bosta obe želji.
Še pojasnilo, zakaj aforisti ne objavljajo svojih najimenitnejših, najkakovostenjših bodic – ker si najboljših nikdar pravočasno ne zapišejo, naslednji hip pa jih svečano predajo pozabi.
The FENAMİZAH e-magazine’s highlights works in the issues of the 2013.
Monday, January 13, 2014
Bostoons nº 223
A magazine of international humor. Seriously.
This is a bilingual (English/Spanish) message.
Este es un mensaje
bilingüe, en Inglés y Español.
Dear BOSTOONS fan,
The new BOSTOONS, No. 223, is already in cyberspace! Hurraaaaaahhhhhhh!
Check it out:
We hope you like it and continue to enjoy our mag. Or ezine. Or whatever
you want to call it.
If you do like it, forward it to your friends. And if you don't, forward it
to you enemies. Just to bug them!
Happy 2014! (Again!)
Mario B.
BOSTOONS Editor
Estimados fan de
BOSTOONS,
Ya salió al ciber
espacio el nuevo BOSTOONS, No. 223. ¡Huraaaaaaaaaaa! Visítalo aquí:
Esperamos que te guste
y continúes disfrutando de nuestra revista. O mag. O ezine. O como quieras
llamarla.
Si de veras te gusta,
envíaselo a tus amigos. Y si no te gusta, mándaselo a tus enemigos. ¡Pa que se
fastidien!
¡Feliz 2014! (¡De
nuevo!)
Mario B.
Humour de René Bouschet
Sunday, January 12, 2014
UMORISTI A MAROSTICA 2014 - Regolamento/Regulatio
Theme: RIGHTSDeadline for application: February, 21 2014
Deadline for reception of the selected works: April, 15 2014
Jury meeting: from March, 3 to March, 16 2014
Opening and prize distribution: May, 10 2014
Exhibition: from May, 10 to June, 22 2014
Deadline for reception of the selected works: April, 15 2014
Jury meeting: from March, 3 to March, 16 2014
Opening and prize distribution: May, 10 2014
Exhibition: from May, 10 to June, 22 2014
Rassegna Internazionale di Grafica
UMORISTI A MAROSTICA
(1968-2014) :: 46^ edizioneDirezione artistica: Giòx e Maurizio Minoggio
Tema: DIRITTI
Premi: Gran Premio Internazionale Scacchiera
Gentile Artista,
il Gruppo Grafico Marosticense ha il piacere di invitarLa a partecipare alla 46^ edizione della Rassegna Internazionale di Grafica UMORISTI A MAROSTICA - Marostica (Vicenza) con la direzione artistica dei cartoonists Giòx e Maurizio Minoggio.
Cordiali saluti
Gruppo Grafico Marosticense
In allegato regolamento di partecipazione (in formato pdf)
Per ulteriori informazioni:
tel/fax: +39-0424-72150
info@umoristiamarostica.it
http://www.umoristiamarostica.it/
Agenda 2014
Tema: DIRITTIScadenza partecipazione: 21 febbraio 2014
Scadenza ricevimento opere selezionate: 15 aprile 2014
Giuria: dal 3 al 16 marzo 2014
Inaugurazione e premiazione: 10 maggio 2014
Esposizione: 10 maggio - 22 giugno 2014
International Graphic Humour Exhibition
UMORISTI A MAROSTICA
(1968-2014) :: 46th edition
Artistic direction: Gióx e Maurizio Minoggio
Theme: RIGHTS
Prizes: International Grand Prix Scacchiera
-Dear Artist,
the Gruppo Grafico Marosticense invites you to participate in 46th edition of UMORISTI A MAROSTICA - Marostica (Italy) organized with the artistic direction of cartoonists Gióx & Maurizio Minoggio.
Best regards
Gruppo Grafico Marosticense
Attached the regulation (pdf format)
For further information, visit our website or email us:
phone/fax: +39-0424-72150
info@umoristiamarostica.it
http://www.umoristiamarostica.it/
Timetable 2014
Theme: RIGHTSDeadline for application: February, 21 2014
Deadline for reception of the selected works: April, 15 2014
Jury meeting: from March, 3 to March, 16 2014
Opening and prize distribution: May, 10 2014
Exhibition: from May, 10 to June, 22 2014
Jury 2014SILVER - cartoonist
FERRUCCIO GIROMINI - journalist
ALESSANDRO TICH - journalist
MARILENA NARDI - cartoonist
FABIO MAGNASCIUTTI - cartoonist
MASSOUD SHOJAI TABATABAI - Director of Biennal Tehran (Iran)Municipality of MarosticaGIÒX & MAURIZIO MINOGGIO - cartoonists, Art Directors of "Umoristi A Marostica"
GRUPPO GRAFICO MAROSTICENSE
(1968-2014) :: 46^ edizioneDirezione artistica: Giòx e Maurizio Minoggio
Tema: DIRITTI
Premi: Gran Premio Internazionale Scacchiera
Gentile Artista,
il Gruppo Grafico Marosticense ha il piacere di invitarLa a partecipare alla 46^ edizione della Rassegna Internazionale di Grafica UMORISTI A MAROSTICA - Marostica (Vicenza) con la direzione artistica dei cartoonists Giòx e Maurizio Minoggio.
Cordiali saluti
Gruppo Grafico Marosticense
In allegato regolamento di partecipazione (in formato pdf)
Per ulteriori informazioni:
tel/fax: +39-0424-72150
info@umoristiamarostica.it
http://www.umoristiamarostica.it/
Agenda 2014
Tema: DIRITTIScadenza partecipazione: 21 febbraio 2014
Scadenza ricevimento opere selezionate: 15 aprile 2014
Giuria: dal 3 al 16 marzo 2014
Inaugurazione e premiazione: 10 maggio 2014
Esposizione: 10 maggio - 22 giugno 2014
International Graphic Humour Exhibition
UMORISTI A MAROSTICA
(1968-2014) :: 46th edition
Artistic direction: Gióx e Maurizio Minoggio
Theme: RIGHTS
Prizes: International Grand Prix Scacchiera
-Dear Artist,
the Gruppo Grafico Marosticense invites you to participate in 46th edition of UMORISTI A MAROSTICA - Marostica (Italy) organized with the artistic direction of cartoonists Gióx & Maurizio Minoggio.
Best regards
Gruppo Grafico Marosticense
Attached the regulation (pdf format)
For further information, visit our website or email us:
phone/fax: +39-0424-72150
info@umoristiamarostica.it
http://www.umoristiamarostica.it/
Timetable 2014
Theme: RIGHTSDeadline for application: February, 21 2014
Deadline for reception of the selected works: April, 15 2014
Jury meeting: from March, 3 to March, 16 2014
Opening and prize distribution: May, 10 2014
Exhibition: from May, 10 to June, 22 2014
Jury 2014SILVER - cartoonist
FERRUCCIO GIROMINI - journalist
ALESSANDRO TICH - journalist
MARILENA NARDI - cartoonist
FABIO MAGNASCIUTTI - cartoonist
MASSOUD SHOJAI TABATABAI - Director of Biennal Tehran (Iran)Municipality of MarosticaGIÒX & MAURIZIO MINOGGIO - cartoonists, Art Directors of "Umoristi A Marostica"
GRUPPO GRAFICO MAROSTICENSE
Inauguran en Francia la exposición Cien dibujos sin palabras, de Carlos Brito Por Francisco Puñal Suárez
En la
ciudad francesa de Langeais, el dibujante franco-portugués Carlos Brito muestra
una exposición antológica de sus diseños publicados en la prensa desde 2008 a
la actualidad, en un diálogo dialéctico con los espectadores.
El 2014 comienza
con buen pie para el dibujante franco-portugués Carlos Brito: La
sala cultural La Douve, en la villa francesa de Langeais, en la región de
Touraine, acoge desde el 11 de enero al 2 de febrero, la exposición “Cien
dibujos sin palabras”, en la que muestra un resumen de los temas tratados en
sus diseños publicados en la prensa, desde el 2008 a la actualidad, y
donde se destacan temas como la crisis en Europa, las guerras de Afganistán e
Irak, la crisis medioambiental de Fukushima, lo que queda de las “primaveras
árabes”, el espionaje de Obama, la falta de agua en el mundo, los derechos
pisoteados de los inmigrantes y otros que abordan todo lo que pone en peligro
la existencia humana.
La realidad –expresa Brito- es algo difícil de expresar,
abordar, analizar y comentar. Las palabras en muchas ocasiones me parecen
pobres para transmitir un mínimo de la complejidad de las cosas que componen la
realidad. Por eso soy amante del dibujo sin palabras, aunque eso me ha traído
problemas en las redacciones donde colaboré, pues los jefes consideran que un
buen diseño debe tener forzosamente un texto que ayude a la compresión del
lector medio. Un dibujo sin palabras, según algunos editores, puede parecer
como un objeto extraño, indeterminado, o ligado eventualmente a mensajes
subliminales que pueden “perturbar” al lector y llevarlo por caminos
“peligrosos”. Pero precisamente a mi eso es lo que me parece lo más importante
del diseño de prensa: ese abrir de ventanas a lo desconocido, esa posibilidad
de ofrecer al lector la oportunidad de “inventar” y de razonar su
interpretación.
Los cien dibujos que expongo –añade Brito- por lo
tanto no tienen títulos o subtítulos, y tampoco tienen fecha. Se refieren a
incidentes o asuntos que se han producido o han sido tratados en Francia y en
todo el mundo desde 2008 a la fecha. Solamente al final de la visita, una lista
de los títulos será accesible a los visitantes para que puedan comparar
la lectura que hicieron de la exposición con mis intenciones al realizar los
diseños. O sea es un concepto innovador, Así el público utilizará
la memoria, ejercitará la mente y comentará los sucesos de la
vida del país y del planeta. Esto puede ser considerado como un juego de mesa
cuya única regla es la libertad completa de la interpretación individual. Pero
sigue siendo el diseñador quien aprieta el gatillo del lápiz.
Sin humor y sin sátira –subraya Brito- la sociedad sería de una
tristeza infinita. No consigo imaginar lo que sería vivir en una sociedad donde
el humor y la sátira estuvieran prohibidos. Recuerdo que en Afganistán, los
talibanes le tenían prohibido a los niños que echaran a volar las cometas,
porque podían “dibujar” sonrisas en el cielo. Pienso que mirar las
cosas con humor es una de las grandes conquistas de la humanidad, y ayuda a
afrontar las dificultades de la vida que para la gran mayoría fue y continúa no
siendo fácil. Diez minutos de risa cotidiana ayudan a vivir más años y mejor.
Además de eso, el placer de reducir a los “grandes” de este mundo a su
verdadera pequeñez, nos hace sentir un poco mayores y mejores.
Quién es Carlos Brito
Carlos Brito (Lisboa, 1943) ha vivido y trabajado en París desde
1963. Oficialmente es un dibujante desde 1980, participó ya en varias
publicaciones portuguesas durante la «revolución de los claveles» en 1974/75.
Desde entonces, ha publicado en Le Monde Diplomatique, La Gueule Ouverte, Écologie-Hebdo, La Vie Ouvrière, Les nouvelles littéraires, L´événement du jeudi, Politis y L´Humanité, entre otros medios. Colaboró con el diario Le Monde, de 1983 al 2011, y con el semanario satírico Le Canard Enchainé, de 1987 al 2012, en Francia. Y con A Republica, O Sempre Fixe, O Diario de Lisboa, y otros medios, en Portugal.
Desde entonces, ha publicado en Le Monde Diplomatique, La Gueule Ouverte, Écologie-Hebdo, La Vie Ouvrière, Les nouvelles littéraires, L´événement du jeudi, Politis y L´Humanité, entre otros medios. Colaboró con el diario Le Monde, de 1983 al 2011, y con el semanario satírico Le Canard Enchainé, de 1987 al 2012, en Francia. Y con A Republica, O Sempre Fixe, O Diario de Lisboa, y otros medios, en Portugal.
Participó en exposiciones colectivas en Francia, Bélgica, Suiza,
Italia, Grecia, Alemania, Gran Bretaña, España, Portugal, Bulgaria, Turquía, Polonia,
Argentina, Brasil, Japón y otros países.
Recibió varios premios nacionales e internacionales, entre
ellos, “Prémio Especial Carreira de Humor do SNHI – Oeiras 1997 (Portugal), “Prémio
AmadoraCartoon” 2002 (Portugal), el «Grand Prix de l’Humour Vache» en el 23°
Salão de Desenho de Imprensa e de Humor de Saint-Just-le-Martel (Francia), en
2004, y el 1° Prémio del 2° Concurso Internacional de Caricaturas de Don
Quichotte en Esslingen (Alemania) en el 2007.
Ha sido miembro dejurados internacionales en Grecia, Portugal,
Alemania, Brasil y Dinamarca. Ha sido co-curador junto al diseñador portugués
Antonio Antunes, de la exposición sobre el diseño de prensa y los diseñadores
franceses del siglo XIX al siglo XXI, “200 años del diseño francés”, en el
Segundo Festival Internacional de Humor de Río de Janeiro, Brasil, en el 2009.
Libros publicados:Brito Um
“Canard Enchainé” Português Edição Humorgrafe, Euros do Mar… Pobre Povo… Edição Câmara Municipal de Lisboa, Brito Non Conforme, Éditions Lusophone, Paris, en
2004; Édition
Spéciale, Lambert-Lucas ,
Limoges, en 2009 ; participación en la obra colectiva l’Almanach
du Dessin de Presse et de la Caricature (2010, 2011, 2012 e 2013), y de NON
de dieux ! Éditions
Pat à Pan, en 2010,
Actualmente, Brito es vice-presidente general de la
FECO, Federation of Cartoonists
Organizations.
