Wednesday, January 15, 2014

Vsi smo se smejali, nekateri so tudi razumeli Če hočeš biti hkrati pameten in duhovit, postani aforist. Magari slovenski. Grega Kališnik, NeDelo


http://www.delo.si/assets/delo_v3/img/blank.png

http://www.delo.si/assets/delo_v3/img/blank.png

Treba je gojiti aritas, naj Stane, kar hoče. Foto: GGrega Kališnik, NeDelo
Napovedano je bilo, da se bomo tistega večera na eno oko smejali, na drugo bili solzavi, žalobni. Ker smo poslušali vesolje, ujeto v kaplje vode, ker smo poslušali aforizme. V ljubljanski galeriji Photon, pred kuliso Odvodov fotografije, razstave Staneta Jagodiča.

Humor se zdi tako neoprijemljiv, da bi ga stežka strpali v hudo konkretno definicijo, ohlapna pravi, da gre za sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa. Nekoliko laže se zdi s hčerjo satiro, ki je »deklica, na videz skopo oblečena«, vendar, pozor, na »odru pametnih igra zelo pomembno vlogo«, ni le kakšna Katarina Čas z Wall Streeta. »Nekateri na njej vidijo le kratko krilce, drugi bi želeli prodreti v njeno dušo.« Brez nečednih namenov. 

»Satira je gola resnica,« njena totalnost stoji nasproti »lažnim diplomatskim odnosom. Strah pred resnico je gonilo, ki ohranja tiste, ki se radi gibljejo na vrhovih.« In še: »Vodje opičjega tropa se vedno rešujejo le z vrha na vrh.« Približno tako, dobesedni navedki so njegovi, začenjava z Ivom Cimermanom, literatom, satirikom. Zakaj? Ker je eden pobudnikov, da se je v torek v ljubljanski Galeriji Photon zgodil večer aforizmov in epigramov, v galeriji, kjer Odvode fotografije razstavlja Stane Jagodič, »enega najmočnejših aspektov svojega ustvarjanja, heterogene fotografske prakse oziroma njihove kreativne odvode, kot so fotomontaža, fotokolaž in fotoperformans«.

Jagodič in Cimerman, drugi dolgoletni urednik in novinar revije za Slovence zunaj meja domovine Rodna gruda, sta prijatelja, prvi primarno likovni, drugi besedovalni satirik. Kateri je imel glavno besedo pri srečanju, se jima ni uspelo zmeniti. Je pa Jagodič nekoč likovno opremil Cimermanove aforistične Bumerange.

Grupa, združenje

Še malo, Jagodič je bil leta 1970 med štirimi porodničarji Grupe Junij, to je bila neformalna, po umetniških izrazih, tehnikah, idejah ohlapna skupina diplomantov likovne akademije, rojenih šestega meseca, leta 1974 je grupa postala mednarodna, leta 1978 je avantgardist Jagodič spisal njen manifest, blizu so bili nadrealizmu, dadaizmu, konstruktivizmu ...

Jagodič je tudi duhovni oče Aritasa, po Cimermanu »duhovnega združenja enako čutečih o vseh odločujočih stvareh na svetu«, za kaj je šlo, vam bo znano, ako Aritas nazaj preberete, dogajalo se je v Jagodičevem Šmarju pri Jelšah, trienalno od 1995. naprej, ob aktivni asistenci tedanjega župana Jožeta Čakša, bilo je večmedijsko, zamrlo leta 2001, pa še enkrat z repom opletlo, le da brez besednih aritasovcev.

Težka je satirična, če jo primerjamo s kraljico športov – ne, ne smučarijo, pač pa atletiko –, ki se deli na discipline, tudi satiro lahko raztrančiramo, epigram, epitaf, parodija, basen, poezijski, prozni odvodi. Poskušam naprej in na svojo pest aforizem primerjam z metom kopja. In ker se satira vleče od aforizma do romana, je slednji pač maraton, bolj tak čez drn in strn. In ker atletiko gojimo tako na prostem kot v dvorani, lahko satiro z besednim ali nebesednim, likovnim medijem, v pomoč, s karikaturo, grafiko, sliko, to, ono montažo, kolažem, asemblažem, ne verjamete? Oglejte si fotojagodičevje. In seveda, satiro in njene discipline lahko slišite tako po radiu kot otipate, zakaj ne preberete, na nagrobni plošči. Da o tem, kako je aforizem »roman v enem stavku«, ne nadaljujem.

Ako naštejem nekatere velikane in veličine domače satirične atletike, bodo neomenjeni, denimo Veselinovič, gotovo užaljeni, pa vendar, samo v pokušino, da bomo vedeli, za kakšne kalibre gre: Prešeren, Levstik, Cankar, Menart, Ježek, njegov oče, Fritz, Vogel, Logar, Novak, Jurič, Petan, Fridauer, Logar, Smrekar, dva sta že na začetku napisana, ja, z nekaterimi priimki bi se zlahka identificiralo po več duhovitežev. Svetovno aforistično prvenstvo gre Poljaku Stanisławu Jerzyju Lecu. Cimerman mi navrže še »absolutno blagohotnega Twaina«.

Kako se dandanašnji slovenski aforistiki piše, kakšne aforizme se piše, je težko reči, morda je kaj razbrati iz sogovornikove opazke, »da po osamosvojitvi pogreša eno dobro knjigo aforizmov«. Pa tudi na vsakem časopisnolistnem vogalu se ne zaletimo vanje. In če je aforizem, kot mi je bilo narekovano, »vesolje v kaplji vode, ta pa je lahko solza žalosti ali pa z neba«, je bila naša žeja deloma potešena v Photonu, Centru za sodobno fotografijo.

Takole na prvi pogled se aforisti ne ločijo od drugih naseljevalcev planeta, ne po frizurah ne po oblekah, zato je bilo v prostorju nejasno, kdo je duhovit in kdo ne. Tudi poklicev so različnih, od brezposelnih do bančnikov.

Bilo pa nas je, v veselje Photonovega šefa Dejana Sluge, nepričakovano veliko. In bilo je v znamenju spomina na poslednji celoviti trienale satire in humorja iz leta 2001, šmarska igralca Igor Habjan in Zvone Nagode sta prebirala izmisleke takratnih sodelujočih. Ja, tudi sedanji župan Jože Čakš je spregovoril, se spominjal, opominjal, kako so zamrli, ker ni bilo državnega denarja za zbornike, pobudnik Cimerman se je ob stranski steni držal, sopobudnik Jagodič pa ...

Že nazdravil je, ne ravno nadrealno, pač surpričakovano, performersko, metronomov kazalec je udarjal v dva vinska kozarčka, potem je dobil še glasbeno čestitko, iz odprte so se razlegli najznanejši takti Bizetove ljube Carmen, nato je zazvonil javni telefon, tak starinski, havbičast, dvignil je Sluga, bilo je za gospodarja dogodka Jagodiča, klicala je predsednica vlade. Moram priznati, da skeča nisem razumel, upam, da zato, ker ga nisem slišal. In se po prireditvi pozanimal pri štirih, ki so bili dogajanju bliže. Imeli so enak problem. In skovano je bilo: »Nihče ga ni razumel, a vsi smo se mu smejali!«

In dasiravno pri satirikih pričakuješ komično, celo neobzirno obnašanje, je v vežju kakor šišenske občinske stavbe vladalo dostojanstvo.
 

Začimbno

Vemo, greš denimo na slikarsko razstavo, visi 30 platen, res všeč sta ti dve.
 

Podobno je bilo v torek, igralca sta brala aforistične fore, publika pa smo molčali, se nasmihali, sem ter tja zmrdnili, nemalokrat zarežali. In če so bila kopja spred več kot desetletja, je jasno, kako so najbolj prišiljena tista, ki so zunaj časovne konkrecije, ki so poobčena, da ne natipkam večna. Večinoma usmerjena navzgor, v krošnje, a, jasno, posledično, tudi horizontalno. Saj, ne nazadnje, primatom tam zgoraj ne bi imeli očitati njihovih zgreškov, ako jim jih s svojim klanjanjem ne bi dovoljevali.

Tako kot ima kulinarika vse teže preštevno vejevje, tako ima mišljenje, nastopajoče v besedovanja ječi, različno kalorično v(r)ednost. Največkrat obleži v želodcu, a vsaj meni se zdi, okusi so kajpak različni, da je humor, njegove grobejše oblike, začimba. Ni, to je že treba priznati, ikujevsko najvišje pomesnatenje misli, ni ravno molekularna kulinarika, je pa takšna, malo manj abstraktna, nekoliko hlodovitejša, dasi ošiljena oblika izražanja občega.
 

Po branju aforizmov so prišli na vrsto epigrami, če človek ne pozna definicije, (z)vrstne razlike, bi rekel, da so od aforizmov daljši, ja, pa rimasti. Bojda so miniaturne pesniške oblike. In zdi se, kako je ost z vsakim centimetrskim podaljškom bolj topa. Kako vsaka predodatna beseda zakisli vsemirno kapljico.

Zgodilo se je, da sem zvijaje se od smeha in pod vplivom šmarjeprijelških želodčnih dobrikavosti proti domu odšel golovrat. Naslednji dan mi je bilo sporočeno, da so v Photonu našli šal. Ni bila šala. Bil je moj.

Skoraj vsakdo, pač, so svetle izjeme, si želi biti pameten, kar dobršen del življa tudi duhovit. Postanite aforist in izpolnjeni bosta obe želji.

Še pojasnilo, zakaj aforisti ne objavljajo svojih najimenitnejših, najkakovostenjših bodic – ker si najboljših nikdar pravočasno ne zapišejo, naslednji hip pa jih svečano predajo pozabi.

Comments: Post a Comment

Links to this post:

Create a Link



<< Home

This page is powered by Blogger. Isn't yours?